Tema: Psihosocialna pomoč otrokom v Ukrajini

»Vse mu razložim, ne skrivam, kaj se dogaja zunaj na ulici. Vendar pa pri tem ne uporabljam ekspresivnih izrazov, ne pozitivnih ne negativnih, uporabljam enostaven jezik. Rečem mu, ali slišiš signal, to je alarm. Vzemiva tvoje najljubše stvari in vodo ter pojdiva v zaklonišče. Tam bova ostala, dokler ne bova slišala signala, da gremo lahko ven. Zdaj te trenutke že bolje prenaša, prej pa so ga zelo vznemirili, pokril si je ušesa, se skrival in se me oklepal.«

»Kakšne bodo dolgotrajne posledice trpljenja za duševno zdravje otrok, je v veliki meri odvisno od tega, kakšno podporo dobivajo otroci v svojem okolju, koliko doživijo dobrega, pozitivnega, ki predstavlja protiutež zlu, ki so ga doživeli, izgubi vere v človečnost, v človeštvo.«

»Izhajajoč iz te ugotovitve, smo razvili projekt psihosocialne podpore otrokom, projekt, ki je usidran v šolo. Če šola sprejme vlogo psihosocialnega pomočnika, postane ta pomoč dostopna vsem otrokom.«

»Ko so bežali iz svojih domov, so gledali trupla in prestreljene avtomobile. Njihove zgodbe so strašljive, prestrašile bi celo odrasle.«

»Učitelje ozaveščamo o tem, kako pomembna je njihova funkcija. Učitelji so tudi sami v vojni, skušamo tudi njim nekaj dati, jih spodbuditi, da govorijo o svojih težavah in da oni potem igrajo vlogo psihosocialnega pomočnika otrokom v razredu.«

»Za učitelje to dodatno delo, dodatna obremenitev, vendar je tako učinkovito, da ga radi opravljajo.«